20.10. 2022
DO SOLZ
Vendarle grem na ekskurzijo v etno vas!
Pred hotelom me ustavil Vitaly in me začudeno vpraša: »Ali imaš kakšno kapo in šal?« Razložim mu, da tega ne potrebujem, ker dobro prenašam nizke temperature. Porogljivo me pogleda in izusti, da so bili takšnega mnenja tudi Nemci, ko so šli v napad na Stalingrad.
Na avtobusu sedim poleg Mike-a (pisatelja). Vlečeva zaključke včerajšnje debate. Oba se strinjava, da je bila izredno zanimiva in hkrati deliva mnenje, da je Chris res nekaj posebnega, saj za razliko od večinsko arogantnih akademikov stare garde, pozorno posluša tudi »mulce« kot sva midva. V Chrisovi družbi se pogovori vsakič razvijajo lahkotno in v konstruktivni smeri! Res škoda, da ga danes ni z nami.
V manj kot uri prispemo v vas, kjer nas pričaka domačinka Polina - ena izmed 100 vaščanov, predstavnikov ljudstva Saami. Saami je ljudstvo, ki naseljuje področja najbolj znana pod nazivom Laponska ali dežela, v kateri domuje Dedek Mraz. Gre za ozemlja, ki danes pripadajo Norveški, Švedski in Finski, zajeten del pa seveda tudi Murmanski regiji Ruske Federacije. Saami oz. Laponci se v veliki meri ukvarjajo z vzrejo severnih jelenov, ki na vseh področjih njihove kulture igrajo zelo pomembno vlogo. Preden se premaknemo naprej, nas Polina preventivno opozori, naj se do jelenov lepo obnašamo, v nasprotnem primeru lahko takoj odidemo. Samo po sebi umevno, ampak očitno ima za seboj že nekaj slabih izkušenj. Je občutno bolj mrzlo in veter mi z vsakim sunkom porogljivo zakriči: »Kje imaš pa kapo?!«🥶
»Zdravo!«, me pozdravi priznani italijanski operni pevec in profesor petja, ki zelo pogosto gostuje in predava na seminarjih tudi širom Rusije. Pripotoval je včeraj in sva se pri večerji spoznala v hotelu, danes pa ga na avtobusu sploh nisem opazil. Živi v Trstu; in čeprav je njegova mama Italijanka z juga Italije, oče pa Avstrijec, Alessandro govori perfektno slovenščino; tako perfektno, da sem ga imel za Slovenca. Včeraj je poslušal koncert, zato pohvali moj nastop in unikaten stil, kar mi zares ogromno pomeni.
Vozimo se nazaj v arktično prestolnico. Kako to, da še nikjer nisem zasledil nobenega policista, pa čeprav smo včeraj prevozili zelo zajetno pot? Seryozha, šofer avtobusa, mi razloži, naj me divjina ne zavede, na cesti namreč povsod mrgoli kamer za merjenje hitrosti. Klasični novodobni scenarij: prekoračitev omejitve, pošta na dom in tanjša denarnica!
Tokrat poleg mene sedi Masha, članica ruskega narodnega ansambla Grenada. Sama od sebe mi začne razlagati pretresljivo zgodbo. Ta teden je izvedela, da je mož njene zelo dobre prijateljice padel v boju. Bil je dober človek. Družini sta se veliko družili, saj imata otroke podobnih starosti. Prijateljica pričakuje sina, ki sta si ga z možem zelo dolgo želela in bo nekega dne svojega očeta poznal zgolj iz pripovedovanj. Masha si je ogledala ruskojezično različico mojega videospota Najin sin (Nash syn) ter začutila potrebo, da zgodbo podeli z mano. Strinjava se, da so konflikt, pod pokroviteljstvom ZDA, izzvali predstavniki ekstremističnih ukrajinskih nacistov in v bratomorno vojno z Rusijo pahnili cel ukrajinski narod - bratski narod. Zelo hudo ji je ob spremljanju trpljenja prebivalstva NA OBEH straneh. Ko mi razlaga, kolikšno število realnih življenjskih zgodb opisuje moje avdio-vizualno stvarjenje, dobi solzne oči…😔
Opazujem skozi okno in presenečeno ugotovim, da je pokrajina posejana z dokaj velikim številom vetrnih elektrarn. Sicer neprimerljivo s kakšnim Dunajem, pa vendarle ob tukajšnjih nizkih cenah energentov zame nepričakovano. Mogoče je to povezano z infrastrukturo napajanja?🤔 ...vendarle gre za enormno velika področja z maloštevilno poseljenostjo.
Res neverjetno kako hitro se menja vreme! Zdaj sneg in močan veter, že čez nekaj trenutkov jasno nebo, pa čez par minut malo dežja, potem pa spet megla, sneg in veter… Je kot v kakšni strateški videoigrici, kjer ena sekunda predstavlja 15 minut.
Odkar je Zahod pod taktirko globalistov Rusiji uvedel sankcije, se je bilo marsikatero zahodno podjetje prisiljeno umakniti z ruskega tržišča. Tako je verigo McDonald’s zamenjala novonastala veriga »VKUSNO - I TOCHKA« oz. v prevodu »OKUSNO - IN PIKA«. Sicer nisem pristaš tovrstne kulture prehranjevanja, ampak tako zelo me matra firbec, da moram vstopiti! Zaključek: prebarvani prostori, drugačen logotip, vse ostalo pa identično kot pri izvirniku, le da licenčnina verjetno ne gre več čez lužo!🤣👍
Na recepciji hotela srečam Valentino, prijetno dekle iz Moskve, ki me povabi, naj se ponoči njihovemu ansamblu pridružim v lovu na severni sij. Lovu dobesedno! Najeli smo celo profesionalnega in izkušenega lokalnega »lovca-vodnika«, saj je priporočljivo poznati najprimernejše kotičke in v realnem času spremljati aktualno vremensko prognozo, potem pa v preži zasesti dobro mesto ter upati na uspeh! Poklopiti se mora več dejavnikov, od katerih je osnovni jasno nebo. Tokrat sem obvladal svojo trmo in si izposodil ponujeno kapo!🙄 Po skoraj štirih urah nam je uspelo! »UJELI« SMO GA!!! In to konkretno »mrcino«!!! Na višini 100 kilometrov se odvija čarovnija, ki magično žarči skozi naša srca, v ozadju pa igra čudovita glasba Sergeya Nikolayevicha Vladimirskega, pokojnega osnovatelja ansambla Grenada. Česa takšnega še nisem doživel! Tokrat v čarobnosti popolnega trenutka solzne oči dobim jaz…🥹
Nazaj grede v minibusu ob polnih kozarcih medenega vina pojemo nekatere najlepše stare sovjetske pesmi. Ansambel Grenada sestavljajo čiste duše čudovitih ljudi in občutim velik privilegij, da sem lahko med njimi. Globoko v sebi se mi znova zastavlja vprašanje smisla izprijenih kapitalističnih vrednot…
Lepo je!
