23.10. 2022
ZADNJI DAN
Zbudim se živ!🥳 Na zajtrku z Britanci na hitro predebatiramo situacijo vezano na ameriškega fanta in tudi njim se je včeraj vse skupaj zdelo zelo sumljivo. Pa kaj, saj ničesar ne skrivamo!
Spet sem žrtev karme Gačnikovih! V najvišji prestavi hitim proti recepciji, da me skupina ne bo predolgo čakala. V dvigalu mojo pozornost za trenutek ukrade nepomembno a zanimivo dejstvo. Tako kot v Rusiji, je očitno tudi na Norveškem pritličje označeno s številko 1 in ne z 0 oz. P ali PR, kot v Sloveniji.
Na letališču stojimo v vrsti za check-in. Mlado dekle, ki je po moji hitri oceni nedavno zajadralo v drugo polovico dvajsetih, mi pošilja najrazličnejše signale simpatije, začenši z globokimi pogledi in navidez nedolžnimi nasmehi. Nedolžnimi, če ne bi v isti sapi za roko držala svojega fanta. Moj Ego poleti navpično v nebo, kot nedavno, s kozmodroma Bajkonur v Kazahstanu, izstreljena ruska raketa Proton-M.🚀
Na letalu se poleg usede ženska srednjih let in močnejše postave. Ko se udobno namesti, od nekod privleče masko tipa FFP3, si jo namontira ter ostane našemljena vse do Osla, kjer si ponovno nadene civilni obraz. Po izhodu iz letala se za njo izgubi vsaka sled.
V Oslu se poslovim od svojih novih prijateljev in vsi enoglasno pritrdimo, da je bil to šele začetek!
Ko se premeščam po terminalih zdaj enega, zdaj drugega letališča, me ustavljajo neznanci in se zanimajo, kje sem kupil plašč. Sicer se mi je to dogajalo vsak dan potovanja, ampak danes je radovednih absolutno rekordno število ljudi. Peti po vrsti me v Frankfurtu, ko čakam v vrsti na pregled, ustavi pilot Lufthanse. Ravnokar je priletel iz Tokija in zaključil izmeno, zdaj pa domov v Hamburg potuje kot potnik. Razloži mi, da se je let na Japonsko zelo podaljšal, saj morajo namesto čez Rusijo, zdaj leteti preko Aljaske. Ko izve, da prihajam iz Rusije, ima zame kup vprašanj. Najin pogovor za trenutek preseka zvonjenje telefona, zato se mi opraviči in se oglasi. S človekom na drugi strani linije komunicira v mešanici francoščine in srbohrvaščine (kasneje mi pove, da je njegovo dekle Črnogorka in stanuje v Herceg Novem). Preden se posloviva mu še zaupam: »Za plašč se lahko obrneš na More Than Beauty. Sicer še nimajo objavljene moške kolekcije, ampak tale na meni je prototip, zato bo kmalu na voljo tudi na spletni strani.«
Na zaključnem delu romanja mi v glavi odzvanja ena in edina misel…
Komaj čakam, da objamem Alekseja in Jelko...❤️
Dragi bralec oz. bralka,
s tem dnevnikom sem uspel površno povzeti svojo arktično turnejo, ki me je kot človeka izredno obogatila. Upam, da si ob prebiranju užival/a, tvojemu življenju pa želim veliko pustolovščin, doživetih v prvi osebi, pod pokroviteljstvom svobodnega duha! MIR S TABO!🫡
Sašo Gačnik
