18.10. 2022
EKSKURZIJA IN POKLON PADLIM BRANITELJEM
Kot običajno - dan začnem s hitrim pregledom sporočil. Uf, očitno imam v Kirovsku že cel »fan club«! Na Vkontakte (ruska različica Facebooka) me čaka morje pisem in prošenj za prijateljstvo. Večinoma prihajajo od nežnejšega spola v starostni skupini od 16 do 50 let. He he, res je prijetno, ko se Ego do sitega naje!☺️
Spet drvim proti dvigalu in spet lovim zadnje minute, da ne zamudim odhoda!
V Evropi se ljudje sploh ne zavedajo, kaj počnejo z rušenjem in oskrunjanjem spomenikov, ki so posvečeni padlim sovjetskim vojakom. To je zelo globoka in občutljiva tema, ki jo z lahkoto primerjamo z oskrunjanjem svetih krščanskih ali islamskih ikon, grobov, cerkva in drugih podobnih objektov. Krščanstvo npr., temelji na žrtvi herojev - mučenikov, ki so z namenom osvobajanja zatiranih in sejanja lepše prihodnosti za prihajajoče rodove, žrtvovali največ kar lahko - svoje življenje. Tako, kot je Jezus Kristus branil svoje ideale in se zanje herojsko žrtvoval na križu, tako so se za svoje ideale in prihodnost svojih družin pod rdečo zvezdo žrtvovali sovjetski vojaki. Oskrunjanja takšnih mest so NESPREJEMLJIVA IN SKRAJNO SPREVRŽENA DEJANJA, hkrati pa direktna žalitev ter napad na določeno kulturo in njeno ideologijo!!!
Na poti do glavnega cilja, grandioznega spominskega kompleksa Dolina Slave, se ustavimo tudi ob več manjših, pa vendarle ne majhnih spominskih mestih. Jimi poskrbi za poseben poklon, saj je v teh krajih svoj poslednji dom našlo tudi nekaj njegovih britanskih rojakov.
…in v neskončnost tundre je veter nad njihovimi grobovi ponesel pesem škotskih dud…🕯🎶
Dolina Slave. Tukaj je pokopanih na desetine tisočev teles, katerih duše so prezgodaj zapustile ta svet. Sleherno leto se pojavljajo novi grobovi in nova imena, saj prostovoljci iz vse Rusije neprestano iščejo ostanke tistih, za katerimi je izginila vsaka sled. Gospa iz naše skupine na eni izmed spominskih plošč najde ime svojega sorodnika, o katerem ji je bilo do tega trenutka znano le to, da je tistega daljnega leta izginil nekje v teh arktičnih krajih. Smrtno tišino predrami nov žvižg vetra…
Pot nazaj mine v znamenju globokih čustev, izzvanih ob obisku teh svetih mest.
Privoščil sem si prvi nočni sprehod po mestu. Glede na to, da je torek, so ulice dokaj prazne. Stojim na pločniku in strmim v semafor za pešce. Okoli mene stojijo domačini, rdeča luč pa umirjeno odšteva sekunde.🚦 Še dobro minuto in pol! Cesta je popolnoma prazna, vendar ne izgleda, da bi imel kdo skušnjavo po prakticiranju južnoslovanske kulture! Nerodno mi je, zato tudi sam počakam, da se prižge zelena in šele nato nadaljujem pot! In tako na vsakem križišču vse do bara…
Zavijem v irish pub in naročim točen Guiness. Prijazna natakarica se opraviči, da zaradi politične situacije to žal ne bo mogoče, vendar mi v isti sapi ponudi rusko alternativo. Sicer nisem ekspert za degustacijo piv, ampak res se mi zdi, da je okus identičen originalu! Volk sit in koza cela!🍻
Odpravim se nazaj proti hotelu. Ni prometa in izgleda, da sem tudi edini sprehajalec. Uporniški del mojega karakterja mi prišepetava, naj korak pogumno zaorje zebro pri rdeči luči.😈 Uf, še dobro, da se po cesti približuje avto in imam tehten izgovor, da tega ne storim!😇
V četrtem nadstropju je ponovno zasedanje okrogle mize. Danes je na seznamu cedrina vodka! Kaj pa vem! Ne občutim niti vonja, niti okusa po cedri. Mogoče sem pa staknil kakšen nov sev korone, ki je specializiran za blokiranje zaznavanja ruskih delikates.😱 Tandem Beovič-Krek bi mi sugurno znal postaviti točno diagnozo in me v isti sapi okaral za odklanjanje igle. Pa kaj naj, če me igle ne privlačijo!🤷🏻♂️
Pred spanjem se spustim še v hotelski bar in navdušeno ugotovim, da imajo v ponudbi eno izmed dveh meni najljubših juh. Naročim »blinchiki s syomgoy« (palačinke z rdečo ribo iz lososove familije, ki ima rezidenco v Barentsovem morju) in »solyanko« oz. bogato oplemeniteno tradicionalno Juho z veliko začetnico. Diši in dobro je za popiii…🫢🤤
Izklop…
