Sašo Gačnik "Svarogov" | Сашо Гачник "Сварогов"

RUSKI SEVER - MINI TURNEJA (2/10)

Updated: Nov 4

15.10. 2022

KIRKENES - MURMANSK


Zajtrkujem, kar mi zazvoni telefon. Šofer Mikhail je prispel pol ure prezgodaj in že čaka pred vhodom.


Izgleda da ne bom sam; pridruži se mi britanska posadka. Ura je 9:55 - kombi se premakne! Deset minut vožnje od norveškega hotela, ki si ga bom najbolj zapomnil po enoslojnem wc papirju, in že smo na meji. Po dinamičnosti me najbolj spominja na mejni prehod med Črno Goro in Albanijo; tisti, do katerega se iz smeri Črne Gore zapelješ preko Vladimirja in Sukobina. Na jugu se pač vse odvija zelo »lagano« (počasi), saj je v vročini težko funkcionirati na visokih obratih. Tukaj - na severu, je zgodba podobna, ker očitno podzavestno zelo racionalno upravljajo s porabo energije. Norveški policist z izrazitimi turškimi geni nas dvakrat opozori, da smo preglasni. Ok, ok, saj bomo znižali jakost. Vendarle je treba razumeti, da nas grabi evforija prihajajoče avanture.🤷🏻‍♂️

Na ruski strani z gostoljubnim nasmeškom pričaka prijazna policistka. Sledimo ji, ona pa nam, medtem ko se otovorjeni pomikamo proti notranjosti zgradbe, pridrži vrata. Nimaš kaj, v teh norih časih je običajna procedura, da gredo vsi kovčki na rentgen; pa vendarle mi kljub njeni prijaznosti ostane slab priokus, saj je vrata pridržala ona meni in ne obratno, kot bi se po bontonu džentelmena spodobilo!🤨 Ko čakam v vrsti, berem reklamni plakat za delovno mesto na mejni policiji. Ponujajo plačo od 55.000 do 110.000 Rubljev - kar je po trenutnem tečaju od 900 do 1800 Evrov - kot bonus, pa je obljubljenih kup ugodnosti. Ko za piko na i majhen bel kuža s pogledom izpod čela ovoha našo prtljago, so formalnosti opravljene in osebje nam zaželi srečno pot. Po skoraj treh letih je moja noga končno spet na ruskih tleh! Rusija, velika sestra moje Domovine, kako zelo sem te pogrešal!!!❤️


Obdaja nas neskončna pokrajina, poraščena pretežno z brezami ter najrazličnejšimi travami vseh velikosti in barv, ki jo krasijo nešteta jezera, pa vendarle bi jo opisal v sivi barvi, saj so močan pečat pustili težka industrija, številna vojaška poslopja in poligoni. Šofer mi razloži, da je razlika v sliki izpred nekaj let očitna in rastline zelo hitro prihajajo k sebi. Bojda se tudi tukajšnje tovarne vedno bolj razvijajo v smeri odgovornosti do narave. Moj zaključek: v tem okolju je kljub sivini neka posebna vrsta romantike!


Potujem v družbi akademikov - britanskih profesorjev z uglednih univerz. Pozitivno sem presenečen nad njihovim dokaj kritičnim razmišljanjem. Chris, profesor zgodovine, ki bi mu pripisal okrog 70 let in izgleda kot upokojeni otoški kapitan kakšne ribiške barke iz nekih drugih časov, pravi, da ne pomni obdobja, v katerem bi si zahodni svet lastila tolikšna cenzura in propaganda enoumja. V njegovih očeh se Evropa spreminja v smeri totalitarnega režima, kakršnega niso poznali niti v sovjetskih republikah. Države nekdanje Sovjetske zveze zelo dobro pozna, saj je specializiran za področje ruskih revolucij in zato tiste kraje redno obiskuje že od časa svoje mladosti.


Prvi postanek - Titovka! Glavna znamenitost - spomenik herojem, nad katerim v vetru ponosno plapola rdeča sovjetska zastava, smrtno tišino pa v čast braniteljem Domovine poudarja tiha glasba iz starih časov.


Čisto po naključju na bližnjem dvorišču odkrijem inovativno terensko vozilo - Sherp, ki sem si ga do tega trenutka lahko navdušeno ogledoval zgolj v številnih spletnih video predstavitvah. Blato, reke, morja; skale, pesek, sneg - za Sherp ni ovir!🤠


Po približno 100 prevoženih kilometrih od točke vstopa na rusko zemljo, preidemo še tretjo kontrolo in se končno iztrgamo iz obmejnega pasu. Pogranichniki, kot tukaj pravijo obmejnim vojakom, so bili na vseh kontrolnih točkah izjemno prijazni, kvaliteta glavne ceste pa je do zdaj nad vsemi pričakovanji!


Točno ob 15:30 se preko veličastnega mostu, bojda najdaljšega v teh krajih (skupna dolžina mostnega prehoda je približno 2,5 km, samega mostu pa 1611 m), zapeljemo v mesto Murmansk. Po prvih vtisih mi deluje kot ruska različica povečanega hibrida med Rijeko, Velenjem in Šoštanjem. Veliko dimnikov in stanovanjskih blokov, zgrajenih v času prejšnjega režima, vse skupaj pa bogato zabeljeno z železnico in ogromnim pristaniščem.


Vitaly, direktor ter glavni organizator glasbene turneje in zgodovinskega foruma, nas s prešernim nasmehom pričaka v lobiju hotela Meridian.🤝


Vstopim v svojo sobo in začutim mešanico ogromnega navdušenja z olajšanjem: huraaa, imajo dvoslojni toaletni papir! Hkrati opazim, da zelo občutno pretiravajo z gretjem; termometer na steni kaže kar 27 stopinj Celzija! Pomislim, da je to morda del scenarija »Topli sprejem« - naj se zahodni gostje vsaj na obisku dobro ogrejejo, če jih že doma stradajo z ogrevanjem. Dobrodošlico mi je prišel zaželet tudi glavar mestne ptičje uprave OSEBNO! Ne vem za katero pasmo gre, ampak še najbolj me spominja na ogromnega goloba.

Naredila sva par selfijev za medije, se nemo pogovorila in poslovila.

Spustim se v hotelski bar. Sergey, pomočnik direktorja turneje, me počasti s pivom in jelenovim čipsom. Hvala, ampak naslednja runda je moja!🍻


Večer je minil v znamenju politično-zgodovinskega debatnega krožka, ki smo ga za okroglo mizo podkrepili z vodko. Poizkusil sem tukajšnjo specifično delikateso - prekajen jezik treske. Treska je velika riba, ki v teh krajih igra zelo pomembno vlogo, saj je skozi stoletja nahranila prenekatera lačna usta. Čeprav temno rumeni jezički na nabodalu ne izgledajo niti najmanj privlačno, se v kombinaciji z vodko okusi prepletajo v popolni simbiozi!






2 comments

Recent Posts

See All